Analitični mislec

Analitični mislec je zadržana in mirna oseba. Obožuje priti stvarem do dna – radovednost je eno njegovih najmočnejših gibal. Želi poznati bistvo sveta. Analitični mislec za svojo srečo ne potrebuje več kot to, saj je skromen človek. Pri tem tipu najdemo veliko matematikov, fizikov in znanstvenikov. Ne prenese nasprotij ali nelogičnosti; s svojim ostrim umom hitro in obsežno zaobjame vzorce, načela in strukture. Vendar pa ga zanimajo predvsem osnove in teoretična spoznanja; ne gre mu njuno za to, da bi jih praktično uresničil ali da bi svoja razmišljanja delil z drugimi. Analitični mislec rad dela v miru in sam zase, njegova sposobnost koncentracije pa je razvita bolj kot pri katerem koli drugem tipu osebnosti. Do novih podatkov je odprt in te stvari ga tudi zanimajo.

Vsakodnevni dogodki analitičnega misleca bolj malo zanimajo – v njem je vedno malo „norega profesorja“, ki ima doma in na delovnem mestu kaos ter se z banalnostmi, kot so telesne potrebe, ukvarja samo takrat, ko je to res neizbežno. Zunanje priznanje njegovega dela mu ne pomeni veliko; na splošno je precej neodvisen od socialnih odnosov in zelo samostojen. Včasih za to deluje arogantno ali snobovsko – tudi zato, ker ne skriva svoje ostre (pa čeprav upravičene) kritike in neomajne samozavesti. Nekompetentnim kolegom ob njem ni lahko. Kdor pa pridobi njegovo spoštovanje in zanimanje, bo v njem spoznal domiselnega in zelo inteligentnega sogovornika, ki ga bo osupnil z izjemno sposobnostjo opazovanja in neizprosnim humorjem.

Analitični mislec spada med introvertirane tipe mislecev. Delo z drugimi, delo v ekipi in stalno izmenjavanje podatkov so zate sprejemljivi le v določeni meri – veliko ljubše ti je, če lahko delaš sam in nemoteno slediš svojim mislim. Med sebe in druge pogosto postaviš kritično razdaljo, ki ti po eni strani omogoča, da si oster in nepodkupljiv opazovalec življenja, kakršen si, po drugi strani pa si sprejemljiv le za peščico ljudi.

Razlog je tudi v tem, da ti ni preveč pomembno deliti svoj miselni svet z drugimi. Praviloma ti zadostuje, če si si neko stvar razložil ali jo razumel sam pri sebi; stalno, v tvojih očeh pogosto površinsko čvekanje v tvoji okolici, te prej razburja kot ne. Raje delaš čim bolj neodvisno in želiš imeti veliko časa in miru, da se lahko osredotočiš na to, kar ti je zares pomembno: razčlenjevanje idej, dojemanje zapletenih povezav, razlaga delovanja vesolja in njegovih pravil ter logična analiza sistemov.

Nove informacije posrkaš kot goba, tvoj spomin pa je legendaren. Kar si se enkrat naučil, nikoli več ne boš pozabil – razen če ti zaradi katerega koli razloga postane tako nepomembno, da je bolje, če to izbrišeš iz svojega pomnilnika. Ustvarjalno reševanje težav in razvoj drznih futurističnih vizij spadata med tvoje največje vrline. Hkrati si najostrejši in najbolj realističen kritik lastnih zamisli. Vsako posebej strogo preveriš in že ob najmanjšem znaku neskladja ali nelogike ponovno zavržeš. V delovnem vsakdanu njihovo uresničitev pogosto prepustiš drugim in se namesto tega raje posvetiš novim teoretičnim razmišljanjem. Predvsem v primeru samostojnosti (ki je zate zelo zanimiva) je zato pomembno, da se obdaš s peščico „praktično“ usmerjenih, zanesljivih sodelavcev, ki bodo poskrbeli, da se bodo tvoje genialne rešitve tudi uresničile, medtem ko se boš ti znova poglobil v svoj duhovni svet. To je bolje tudi zato, ker sovražiš natančno delo in se ne ukvarjaš rad z očitnimi stvarmi. Poklici, v katerih gre izključno za natančnost in sistematično opravljanje rutinskih del, bi bili zate čisto mučenje.